#31 Aljoša Kous bo branil našo mlako

GH: Ekipni napredek v lanski sezoni je bil očiten, kljub temu pa je konec sezone z “zgolj” 4. mestom  pustil nekaj grenkega priokusa. Če primerjaš cilje pred sezono s končnim rezultatom, kako bi ti ocenil uspeh ekipe? 

AK: V lanski sezoni je bilo kar nekaj vzponov in padcev, situacij, ki so vplivale na cilje in posledično tudi rezultate. Ekipno gledano smo redni del končali na drugem mestu, kar iskreno nismo pričakovali, predvsem, ker smo se v sezono odpravili brez trenerja in ga po Errea Bowlu uspeli prepričati, da se vrne nazaj. Se je pa na finalnem turnirju videlo, da smo prišli z dobro kondicijsko popotnico, pomanjkanje izkušenj pa je mentalno vplivalo na potek igre na finalnem turnirju. Vsekakor je 4. mesto uspeh napram prve sezone, lahko pa priznam, da sem želel, da se s soigralci povzpnemo na stopničke in v letošnji sezoni napadamo prvo mesto. 

GH: Ekipa je v “off-seasonu” opravila nekaj igralskih sprememb, nekaj prihodov pa tudi odhodov je bilo, kako vidiš situacijo kot igralec? 

8. 5. 2022 bomo uradno obstajali dve leti. V teh dveh letih smo zgradili dobro ekipo, ji omogočamo redne treninge, strokovnost, investicijo v mlado ogrodje igralcev. Menim, da se soočamo z istim problemov kot marsikateri amaterski in profesionalni športni klubu, kako motivirati igralce, da ne bi prihajalo do prevelikih fluktuacij igralcev. Flag football je zelo tehničen in taktičen šport, kjer so potrebna leta uigravanj. Če je v off-seasonu preveč odhodov ali preveč prihodov, lahko pride do neskladja na igrišču in v sami igri. Mislim, da je trener opravil dobro delo s krpanjem vrzeli, da se malo dvigne nivo konkurence v ekipi na tistih pozicijah, ki so nam primanjkovale, bi si pa želel, da bi vsi igralci iz lanskih sezon ostali, se organizirali in imeli isto željo, da bi lahko napadali Evropo. Nimaš rasti v igri, če nimaš igralcev. Kot igralcu mi je žal vsakega odhoda, pozdravljam pa vsak prihod. Dobrega igralca težko nadomestiš z rookijem, so pa rookiji pomembni za razvoj in prihodnost kluba. Igralske spremembe bojo vedno, ko ciljaš na lovorike. 

GH: Ljubljana Frogs se lahko v prihajajoči sezoni pohvalijo z novim generalnim sponzorjem Enaa in lepim številom drugih sponzorjev, starih in novih. Vam zaupanje s strani tolikšnega števila sponzorjev predstavlja dodaten pritisk? 

Meni verjetno večji pritisk kot drugim (smeh). Šport je biznis, biznis so rezultati in številke. Večjo prepoznavnost imaš, bolj si zanimiv sponzorjem. Boljše rezultate imaš, več investirajo. Vse pa se začne pri zgodbi in urejenosti športnega društva. Rezultati, rezultati, rezultati. Rezultati so odvisni od igralcev, kako si ti podrejajo svoj čas in od trenerja, kako jih ta vodi na tej poti. Nekateri sponzorji so lahko kot igralci, pridejo v sezono in naslednjo odidejo. Enaa vidi v nas potencial na dolgi rok. Naš šport je hiter in eksploziven, njihova dostava je hitra. Ni najboljše, če ni Enaa. Vedno iščemo takšne sponzorje, kjer naši igralci lahko prihranijo kakšen evro, da imajo vse na enem mestu. Od fizioterapevta, nutricionista, računalniške opreme, mobilne telefonije, športnega opremljevalca, pive, vina za ob večerji. Brez Aljoše Domijana, Petra Španiča, Anžeta Vardijana, Petra Freliha, Jerneja Tovšaka, Alenke Skok in ostalih Frogsi ne bi obstajali. Upamo, da bo tako tudi v prihodnje. 

GH: Kot kapetan obrambe na igro bržčas gledaš nekoliko drugače kot tvoji soigralci. Upoštevajoč lanske rezultate, si zadovoljen s predstavami celotne obrambe? Kaj pa z individualnimi predstavami? 

Kot kapetan imaš miljon obveznosti do igre. Pomembno je poznati vsakega nasprotnika kot celoto, posamezne igralce, ki jih kriješ sam, ki jih krijejo soigralci, predvidevati, kaj se lahko spremeni v samem poteku igre, branje igre podajalca, kdo je imel dober dan na turnirju, kdo ima “zamero”, ki ga dodatno motivira, kdo od obrambe ima slab dan, kdo je spustil flag, podati kritiko, povzdvigniti glas, komunicirati, pohvaliti soigralca, motivirati. Predvsem pa je na kapetanu, da da še več od sebe, ko se to od njega najbolj pričakuje. Generalno gledano smo dvignili nivo igre v obrambi na malo višjo raven kot prvo leto. Škoda je bilo poškodbe Lenarčiča za katerega sem verjel, da bo dvignil nivo igre za dve stopnji, imeli smo vrhunski duo blitza Hrušovar - Cegnar, ki sta delovala fenomenalno, Strgar - Godec sta pokrivala spodnjo cono, Williamson in jaz sva dobro delovala v backfieldu. Obramba sloni na ekipi. Če napad funkcionira bomo tudi mi. Če napad ne funkcionira in preživimo večino časa sami na igrišču bodo tudi naše predstave slabše. Letos pride še Alessio, ki je izjemen potencial, celo večji od mene (smeh). Bo pa še veliko dela potrebno na individualnih predstavah, predvsem na tehničnem in kondicijskem vidiku. Igra postaja čedalje hitrejša in hvala bogu se pomikam na svojo primarno pozicijo kjer je malo manj tekanja (smeh). 

GH: Si med starejšimi in izkušenejšimi igralci v ekipi Frogsov. Koliko časa se še vidiš aktivno igrati in ali se že razmišljal, kam te bo pot vodila po koncu aktivnega igranja? 

Aktivno igranje me bo spremljalo še dve sezoni, potem pa obesim kopačke na klin. Idealen scenarij bi letos bil naslov prvaka in naslednjo leto boj za medaljo na Championsbowlu, to sta še edino dva dosežka, ki si jih želim pred "penzijo". Vedno sem igral za klube, ki so bili slabši na papirju, menim pa, da v Frogsih imamo ogromno potenciala, če bomo vsi na isti valovni dolžini in se temu primerno odrekali stvarem. Moja želja je, da z Gregorjem Hočevarjem postaviva prvo profesionalno ekipo v flag footballu v Evropi s trenerjem Makucem na čelu, da se poplača ves trud in odrekanje prostega časa, ter da služiva kaj iz tega, ker zaenkrat mu nisem uspel niti natočiti japonca, da se mu zahvalim (smeh). Da razvijeva mladinske selekcije in žensko ekipo, ki bodo sinonim za vodenje neprofitnih organizacij. Že tako veliko pomagam pri razvoju športa v drugih državah, moj plan pa je seveda se udeležiti Olimpijskih iger v Los Angelesu 2028 kot trener bodisi ženske ali moške reprezentance iz Evrope in poseči po medalji. Zaradi moje narave dela mi čas to dopušča in mislim da je to tudi realni cilj, saj nimam potrebe po treniranju v Sloveniji, ker moje srce bije samo za zeleno bele. Sem pa že lani imel možnost potovati kot trener na svetovno prvenstvo samo še ni bil pravi čas.